Zmagoviti poraz ali poražen zmagovalec?

Bliža se jesen, hladen konec leta, ki ga obeležimo tudi z zaključnimi tekaškimi prireditvami. Maraton je nesporen kralj teka. Častitljiva razdalja dvainštiridesetih kilometrov je zmaga uma in telesa. Ker tovrstni napor ni prav vsakomur pisan na ustroj telesa, zbuja toliko večje spoštovanje do vseh, ki so ga premagali.

 

Zakaj tek

Naravna oblika gibanja je hoja. Tek smo v pradavnini uporabili le v primeru bega pred zvermi. Tek je bil tesno povezan z adrenalinom, saj je bil tako uspešnejši. Ko se teče za življenje, telo iztisne še zadnje atome moči. Skrajnosti smo zmožni ob velikih mejah.

Nekaj prvin tek ohranja še danes. Ohranili smo ga kot način gibanja, a le redko za beg. Zato moramo adrenalin ustvarjati umetno. Tek je vreden adrenalinske omame le, če je podprt s ciljem. Ko tečete za avtobusom, z namenom, da bi ga ujeli, se ne sprašujete o trenutni kondicijski pripravljenosti. Podobno, a le še bolj prepričljivo, bi se počutili, če bi vam za petami tekel medved. Ko pa postane tek predmet športa, je cilj dosežek. Premagujemo lahko sami sebe, štoparico ali konkurenco. Doseči ali preseči cilj nas navdaja z adrenalinom. Pogosto pa je ravno to stanje vzhičenosti ter pretirane vztrajnosti odgovorno tudi za napake. Najtežje se je cilju, ki ga imate pred nosom, razumsko odpovedati.

Vztrajnost

Vsaka pot se začne s prvim korakom, pa tudi počasi se daleč pride. Preteči meter, kilometer res ni veliko, še manj naporno. Prava umetnost pa je skupaj zložiti več serijskih dolžin ter napor tudi osmisliti. Bojda bi si morali za prav vsako tekaško razdaljo znati odgovoriti na vprašanje, zakaj smo si zastavili ta cilj. O njem se boste namreč spraševali na kriznih točkah na progi. Razdalje je smiselno premagovati postopoma. Uradne tekmovalne razdalje so petka, desetka, enaindvajsetka in dvainštiridesetka. Tako poimenujemo kilometrske razdalje tipičnih tekmovalnih tekov. Apetiti po razdaljah morajo zoreti počasi. Vsekakor pa je maraton poseben patron. Za vztrajnost pri treningih ter tudi finalno premagovanje morata telo in glava odlično sodelovati. Pogosto se ti dve enoti, ki sta tudi tesno povezani,  tudi sporečeta in trmasto vztrajata vsak pri svoji pravici in resnici. Pravilno pa je, da glava vodi proces. Za premagovaje maratona moramo biti odlično psihično pripravljeni. Enako velja za telo. Ko bo telo obnemoglo, bo sprožalo alarme. Neupoštevanje nas lahko stane dobrega rezultata, ciljne črte ali pač trajnih poškodb.

Razkorak, dilema

Vztrajnost je poplačana z napredkom in krepitvijo. Včasih pa je želja močnejša od potenciala. Tekaški ustroj telesa odlično premaguje upor. Napačna tehnika, nezadostna regeneracija, neprimeren čas pa tudi oprema lahko ob vztrajanju povzročajo poškodbe. Sredi procesa je največja dilema ravno odmerek počitka, ki si ga lahko privoščimo za regeneracijo, hkrati pa ne zaostajamo s planom. Nezdravljene in nezaceljene poškodbe napredujejo v kronična stanja. Kronične bolečine sklepov in mišic ni modro zgolj utišati. Vsak odziv telesa je milo opozorilo. Sredstva za zatiranje bolečin so zgolj cesarjeva nova oblačila. Prikrita bolečina se najbolj nemilo razodene ravno na največjih preizkušnjah. Neusklajenost telesa in duha tako povzroči tudi tipičen kolaps, imenovan zid. Telo se enostavno ustavi.

Napor

Da z maratonom ni šale, je razvidno iz statistike telesnih dogajanj. Med maratonom noge opravijo okoli štirideset tisoč korakov. Dolga pot vas ne glede na udobnost športnih copatov lahko stane tudi nekaj počrnelih in odpadlih nohtov. Telo izloči tudi do šest litrov potu. Dehidracija je nevarnost, ki na ledvica preži na vsakem koraku. Aktivnost telesa poskoči za skoraj desetkratno vrednost. Izjemen napor vpliva tudi na delovanje imunskega sistema. Še mesece po preizkušnji ste bolj dovzetni za obolenja. Nemudoma pa se na maraton odzoveta nos in črevesje. Zaradi ogromno predihanega zraka postane nosna sluznica hiperaktivna. Z dolgotrajnim preskakovanjem pri tekaških korakih pa pospešimo tudi gibanje in dogajanje v črevesju. Na vsebino iz želodca nas opozori kislina v grlu. Maraton je pravi orkan za vse telesne funkcije.

Podpora

Za premagovanje maratona se je potrebno tudi intenzivno podpreti. Osnovna, čeprav raznolika, dnevna prehrana ne zadostuje povečanim potrebam. Še posebno pomembno pa je preventivno ustvarjati tudi rezerve za dan D. Na poti do tekaških podvigov se je pomembno podpreti z omega-3 maščobnimi kislinami, minerali ter vitamini. Ne spreglejte tudi zdravega vnosa železa ter beljakovin. Za optimalen trening je pomembno poskrbeti tudi za nego stopal. Zaščitimo jih z negovalno kremo. Z naravnimi dopolnili prehrane bogatimo telo ter prispevamo k sprotni regeneraciji. Telo je pomembno podpreti tudi z druge strani kože. Mišice razbremenimo z Atrogelom in masažo.

Ko ne gre po planu

Med pripravami se lahko zgodi, da vas telo ne podpre pri vaši nameri. Zamolčane bolečine so vedno glasnejše in vztrajajo pri odstopu. Pretiravanje in potiskanje preko meja nas dolgoročno lahko veliko stane in opehari. Sklepi in mišice, ki niso bili med poškodbami tudi primerno razbremenjeni, zgolj poglobijo težavo. Redno utišane bolečine lahko privedejo do trajnih poškodb. Včasih pa ni težava le otopelost pač pa tudi neposlušnost. Prevelika želja ter nesmiselno vztrajanje v ekstremih je marsikoga stalo tudi življenja. Največja zmaga je torej odnehati ali odstopiti pravi čas. To vsekakor ni enostavno. Leto ali več vztrajnosti in marljivost vas lahko izda na zadnjem kilometru preizkušnje. Odstop na meji razuma je tudi dolgoročna naložba v vaše zdravje.

Nek neznani modrec je nekje zapisal, da kdor poizkusi, lahko zmaga. Kdor ne poizkusi, pa je že izgubil. Morda je bolje žrtvovati ego in ohraniti čudovite spomine ter aktivno prihodnost. Bolje, kot se z enkratnim dogodkom zapisati v spomin drugih, sebe pa opehariti zdravega gibanja v prihodnosti. Medalja je sicer bleščeče, a hladno priznanje. Lahko je tudi opomnik na zadnjo veliko neumnost, ki ste si jo prizadejali na račun zdravja. Največje zmage so res tiste, ki jih izborimo sami s seboj.

Lucija Šušteršič