Ameriški slamnik

Ameriški slamnik (Echinacea purpurea) iz družine nebinovk

Echinacea (slovensko ehinaceja oz. ameriški slamnik) spada med zelnate trajnice iz družine nebinovk (Asteraceae). Njena domovina je Severna Amerika – od Velikih jezer pri meji s Kanado do Mehiškega zaliva ter od gorovja Rocky Mountains na zahodu do Apalaških planin na vzhodu.
Indijanska plemena so od devetih uspevajočih vrst uporabljala v zdravilne namene predvsem tri: ozkolistno ehinacejo (Echinacea angustifolia), bledo ehinacejo (Echinacea pallida) in škrlatno ehinacejo (Echinacea purpurea). Slednja je kasneje zaradi svojih zdravilnih učinkov in pogoste uporabe postala znana po vsem svetu.

Včasih so uporabljali ehinaceje ob kožnih izpuščajih, prehladnih obolenjih, ranah in zastrupitvah vseh vrst.

Okoli leta 1880 je nemški priseljenec, podeželski zdravnik H. C. F. Meyer izdelal prvi komercialni pripravek iz ehinaceje: »Meyer's Blutreiniger« oz. Meyerjevo čistilo za kri. Namenjeno je bilo uporabi pri pikih kač, revmatizmu, slabem vidu, obolelih živcih in še marsičem.

Do danes znane aktivne učinkovine v ehinaceji so alkilamidi, derivati kavne kisline (cikoreinska kislina), inulin, polisaharidi, maščobne kisline, ehinakozidi, eterično olje, smola, grenke snovi, betain, fitosteroli, rudninske snovi. Za pridobivanje teh učinkovin se uporablja tako korenina kot zel (listi, cvetovi). Učinkovine iz ehinaceje lahko delujejo kot antiseptik, izboljšujejo odpornost, pospešujejo celjenje ran, pomagajo pri nekaterih kožnih boleznih, opeklinah, ozeblinah, vnetju žrela in grla.

Znanih je več pripravkov iz ehinaceje, vendar se zaradi različnega postopka izdelave med seboj razlikujejo. Bistvenega pomena je, katero topilo se uporabi pri izdelavi pripravka. Čaj iz ehinaceje vsebuje npr. le učinkovine, ki so topne v vodi, medtem ko vodno-etanolna tinktura vsebuje tudi učinkovine, topne v etanolu. S tem zagotovimo širši spekter učinkovin.

Pogosto se pojavljajo tudi splošni dvomi o zdravilnem delovanju ehinaceje. Dvomi so žal bolj kot ne površni, predvsem pogosto enačijo pojma »zdravilno delovanje rastline« in »zdravilno delovanje zdravila«, ki je pridobljeno iz rastline. Razlika je velika in je odvisna od mnogih dejavnikov: za katero vrsto ehinaceje gre, kje in kako so bile rastline pridelane, kateri deli rastlin so uporabljeni, kako so iz njih pridobili zdravilne učinkovine itd. Znano je, da lahko različni postopki predelave ehinacej dajo popolnoma različne učinkovine oz. njihove različne koncentracije, od česar bo odvisna učinkovitost ali neučinkovitost posameznega zdravila.

Nekako podobno, kot bi pri primerjavi vin iz enakovrstnih trt že na podlagi posameznih vin slabše kakovosti ocenili, da je celotna vrsta slaba. Razlika je v pridelavi grozdja in umetnosti kletarjenja, oz. pri zdravilnih rastlinah, njihovi pridelavi in nadaljnjem postopku pridobivanja zdravilnih učinkovin. Na osnovi slabe učinkovitosti posameznega zdravila ali neustreznih primerjav v okviru študij, strokovno ni korektno presojati učinkovitosti zdravilne rastline.

O delovanju zdravil, ki vsebujejo učinkovine iz ehinacej, je bilo opravljenih več kliničnih študij, vendar so bile redke kontrolirane s placebo učinkovino. To pomeni, da je prva skupina bolnikov prejemala pravo zdravilo, druga pa lažno oz. t.i. placebo učinkovino. Velja, da le če na osnovi natančnih obdelav podatkov iz take študije ugotovimo, da je bila terapija pri skupini s pravim zdravilom uspešnejša, lahko sklepa, o dobri učinkovitosti takega zdravila.

Tako so v placebo kontrolirani študiji, ki so jo opravili leta 1998 na Švedskem, ugotovili, da zdravilo Echinaforce znamke A. Vogel bistveno zmanjša težave, ki spremljajo prehlad – blaži intenzivnost obolenja in pospešuje proces zdravljenja. Bolniki so Echinaforce tablete dobro prenašali.

Pri zdravilnih rastlinah ni odveč previdnost. Pri jemanju zdravil, ki vsebujejo učinkovine iz ehinacej, se lahko v redkih primerih zaradi možne preobčutljivosti na rastline iz družine košarnic (različne vrste ehinacej, arnika, rman itd.) ob jemanju zdravila pojavi preobčutljivostna reakcija na koži. Ravno tako ne gre jemati teh zdravil pri progresivnih sistemskih boleznih, na primer tuberkulozi, levkemiji, kolagenozi, multipli sklerozi, aidsu, infekciji s HIV in drugih avtoimunskih boleznih. V slednjih namreč ni želeno dodatno stimuliranje imunskega sistema, kar je ena od terapevtskih lastnosti zdravil iz ehinacej.

Pogosto pravimo, da je škrlatna ehinaceja Voglova rastlina. Kot pionir naravnega zdravljenja jo je občudoval in gojil, o njej napisal veliko in pred 50 leti razvil najbolj znano zdravilo iz škrlatne ehinaceje na svetu – Echinaforce.

Nekaj njegovih izbranih misli o tej zdravilni rastlini:

»… katerega čudoviti, svetlo rožnati do vijolični cvetovi dehtijo tako prijetno in nežno.«
Alfred Vogel, 1955

»Nenavadna rdeča barva se včasih blešči kot zahajajoče sonce.«
Alfred Vogel, 1952

»Razumljivo je, da nas lepota te rastline navdušuje. Ko pa spoznamo tudi njene zdravilne moči, jo moramo vzljubiti.«
Alfred Vogel, 1960

Ali ste vedeli…

da je bil Alfred Vogel pionir kultivacije ehinaceje v Evropi?
da so ehinacejo različna indijanska plemena uporabljala celo pri kačjih pikih?
da prvo leto ehinaceja cveti šele jeseni (le posamični cvetovi), prezimi na prostem in drugo leto zacveti že ob koncu pomladi?
da še danes pri Voglu za pridobivanje zdravila Echinaforce uporabljajo izključno lastne, biološko pridelane (brez uporabe umetnih gnojil, pesticidov in herbicidov) ehinaceje?
da se je Alfred Vogel na lastni koži prepričal o delovanju te čudovite rastline? Nekoč je zdrsnil po hribu navzgol in se udaril v levo nogo. Pri tem si je poškodoval manjšo arterijo in rana mu je hudo krvavela. Na krvavečo vato je položil kos vate, namočene v tinkturo ameriškega slamnika (Echinaforce), na vrtu natrgal nekaj svežih listov ehinaceje in še te položil na rano. Vse skupaj je povil z gazo. Čez noč je rano pustil odprto. Zjutraj ni čutil nobenih bolečin, prav tako ni bilo opaziti nobenega vnetja, rana se je lepo celila. Tri dni je postopek ponavljal in dosegel zacelitev v razmeroma kratkem času.