Ingver

Ingver (Zingiber officinale) iz družine ingverjevk

Zgodovina:

Ingver izvira iz jugovzhodne Azije. V Indiji in na Kitajskem so ga gojili že v starem veku, cenjen je bil tudi v antičnem Rimu, kjer so ga uživali v velikih količinah. V današnjem času ga največ proizvedejo v Indiji, Indoneziji in na Kitajskem, kjer je zelo priljubljen. V ZDA in Angliji pa ga uživajo predvsem v obliki brezalkoholnega ingverjevega piva.

Botanične značilnosti:

Ingver spada v družino ingverjevk. Poznanih je več različnih vrst, vendar je najbolj uporabljen pravi ingver, po latinsko Zingiber officinale. Ostale vrste (Z. cassumunar, Z. mioga, Z. zerumbet) namreč ne vsebujejo toliko eteričnega olja in so zato manj cenjene. Ingver je večletna rastlina, ki lahko zraste do višine enega metra, pod zemljo pa tvori korenike, ki so gomoljasto razraščene. Prav korenike so tiste, ki se jih uporablja v prehrani in vsebujejo učinkovine s farmakološkim delovanjem.

Nahajališče:

Glede na to, da ingver za rast potrebuje vlago in toploto, ni presenetljivo, da ga gojijo v večini tropskih držav. V svetovnem merilu ga največ pridelata Kitajska in Indija.

Uporaba:

Čeprav ingver pri nas nekoč ni bil tako poznan, ga danes lahko srečamo v marsikaterem prehranskem dopolnilu, v trgovinah pa sveže korenike na policah s sadjem in zelenjavo, kot tudi posušenega ali kandiranega. Ingverjeva korenika je močno aromatičnega in pekočega okusa in vsebuje eterično olje, smole, škrob, sluz, maščobo, sladkorje ter številne druge spojine. V prehranske namene se uporablja predvsem kot začimba za mesne, morske in vegetarijanske jedi, za pecivo, sadne jedi, za pripravo čaja ter za izdelavo likerjev in že omenjenega ingverjevega piva.

V ljudski medicini so ingver uporabljali predvsem za lajšanje prebavnih težav, kot so napenjanje, nastajanje plinov, za pospeševanje prebave in celo za lažje izkašljevanje. Klinične raziskave so potrdile, da ingver v visokih odmerkih deluje proti slabosti. Izkazal se je pri preprečevanju potovalne slabosti, kot tudi slabosti in bruhanja med nosečnostjo. Pri nosečnicah (v odmerku 1 g uprašene korenike ingverja na dan ) niso zasledili nobenih neželenih učinkov. V nižjih odmerkih je ingver bolj uporaben pri težavah z želodčnimi krči in za hitrejšo prebavo, saj aktivira peristaltiko črevesja.

Če povzamemo, lahko rečemo, da je ingver kot začimba v uporabi že stoletja in tudi Ameriška agencija za hrano in zdravila ga uvršča med varne zdravilne rastline. Odsvetujejo ga le bolnikom z motnjami strjevanja krvi in bolnikom, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi. Ugotovitve namreč kažejo, da eterično olje ingverjeve korenike preprečuje zlepljanje trombocitov, zato bi se pri omenjenih bolnikih ob jemanju večjih odmerkov lahko podaljšal čas strjevanja krvi.

Viri:

  • Petauer Tomaž. Leksikon rastlinskih bogastev. 1. izdaja. TZS. Ljubljana, 1993.
  • Kreft Samo, Kočevar Glavač Nina. Sodobna fitoterapija. Slovensko farmacevtsko društvo. Ljubljana, 2013.

Rebeka Koželj, mag. farm.