Koristni članki

Tradicija uporabe zelišč in zdravil rastlinskega izvora


Uporaba zdravilnih rastlin za zdravljenje in lajšanje bolezenskih stanj in znanja o delovanju posameznih zdravilnih rastlin so se razvijala vzporedno z razvojem človeštva. Zaradi pomanjkanja racionalnih razlag, znanj in tehnologij ter vpletenosti misticizma so predvsem v ljudskem zdravilstvu marsikateri zdravilni rastlini pripisovali večji pomen in moč, kot se je v znanstveno podprtih raziskavah pokazalo kasneje.

Zelišča so poznali že v antičnem obdobju. Ohranjeni egipčanski napisi omenjajo vrsto rastlin, kot sta ingver in česen, ki so jih v zdravilstvu poznali pred 4000 leti. V Hipokratovem obdobju (469-377 pr.n.št.) je evropska zeliščarska tradicija že prevzela ideje iz Asirije in Indije. Z njimi je sprejela tudi mnoga zelišča, še zlasti cenjena sta bila ingver in bazilika.

Pedanij Diskorid je okrog leta 60 n.št. napisal zeliščarski priročnik De Materia Medica, ki je ostal učbenik na tem področju še nadaljnjih 1500 let.

Rimljani so človeško telo prikazovali kot stroj, ki ga je treba popravljati. Niso sledili Hipokratu, ki je učil, da je boleznim najbolje pustiti, da se pozdravijo same od sebe, temveč so zdravilstvo spremenili v donosen posel.

Že stari Slovani so poznali ljudske zdravnike ali vrače, ki so zdravili z rastlinami. Zdravilstvo je bilo tesno povezano z ljudskim verovanjem. Znanje so skrbno varovali in ga z ljudskim izročilom prenašali iz roda v rod. Verjeli so, da rastline, katerih deli spominjajo na človeške organe, te tudi zdravijo (npr. pljučnik za pljuča, jetrnik za jetrne bolezni).

V starem veku se je znanje o zdravilnih rastlinah kopičilo predvsem v samostanih, od koder so ga menihi prenašali med kmečko prebivalstvo. V samostanskih vrtovih so gojili zdravilne rastline, kar lahko v Sloveniji še danes vidimo v Olimju in Stični.

 Razvoj evropskega zeliščarstva: The Leech Book of Bald (Baldova zdravilska knjiga) iz prve polovice 10. stoletja je najstarejša ohranjena zeliščarska knjiga. V njej se skrivajo zeliščarski recepti meniha Balda.

V 30. letih 16. stoletja se je pojavil Paracelsus (Philippus Aureolus Theophrastus Bombastus von Hohenheim) in postal evropska avtoriteta za medicinska vprašanja. Zavzemal se je za vračanje k enostavnejšim zdravilom, ki  jih je navdihovala signa naturea oz. doktrina znamenj – po zunanjem videzu rastline so sklepali, kateri organ ali del telesa bo zdravila.

V 17. in 18. stoletju so skrb za zdravje prevzeli akademsko izobraženi zdravniki, pojavili pa so se tudi prvi lekarnarji, ki so nadzorovali izdajo zdravil.

Pomemben vir znanja o zdravilnih rastlinah so bili tudi ljudsko-medicinski rokopisi ali travarice, ki so bili razširjeni predvsem v srednji Evropi. Nekateri zeliščarji in ljudski padarji so prepisovali tuja dela o zdravljenju z zelišči, jim dodajali svoje znanje in izkušnje in tako širili tovrstno znanje med ljudstvom.

Po 2. svetovni vojni je ponovno oživelo zanimanje za zdravilne rastline, vzroki pa so bili naslednji:

  • spoznanje, da imajo sintetična zdravila številne stranske učinke,
  • zavedanje, da je sodobni način življenja odtujil človeka od narave,
  • napredek medicine je pojasnil vzroke mnogih bolezni, ki prej niso bili znani in zato tudi ni bilo zanesljivih zdravil zoper te bolezni,
  • raziskali so učinkovitost posameznih sestavin v rastlinah in tako znanstveno potrdili ali ovrgli upravičenost njihove uporabe,
  • sintetična zdravila ne morejo ozdraviti vseh bolezni,
  • zdravniki so marsikdaj preobremenjeni in se ne utegnejo dovolj posvetiti pacientu.

Še en način širjenja tovrstnega znanja je seveda preko naših babic in dedkov ter njihovih babic in dedkov, ki so nam zaupali marsikatero skrivnost o naravnem zdravljenju. 

Sodobna medicina in farmacija sta z znanstvenim pristopom to  tradicionalno medicino v marsičem nadgradili – zlasti v poznavanju učinkovin posameznih rastlin, fiziološkem učinkovanju in delovanju na organizem, vključno s stranskimi učinki.

ALI STE VEDELI….

  • da je prvi popis, ki je obsegal nad 200 zdravilnih zelišč, napravil kitajski vladar oz. modrec Shen Nung, ki je živel 3000 let pred našim štetjem. Učinke rastlin je preizkušal na sebi.
  • da je bilo prvo tiskano delo Biblija, takoj zatem pa so pričeli tiskati knjige o zdravilnih zeliščih.
  • da je ginkgo (Ginkgo biloba) živi fosil, edini še rastoči predstavnik družine Ginkgoaceae. Preživel je tri ledene dobe. Kitajski menihi so ga častili kot sveto drevo, zato se je ohranil vse do danes. Pripravki iz ginkga so najbolj predpisovana zdravila gledano absolutno v Evropi.
  • da je bil česen v času starega Egipta tako cenjen, da so ga uporabljali kot denarno valuto.
  • da so že stari Egipčani vedeli, da se lahko timijan uporablja za balzamiranje zaradi sposobnosti konzerviranja. Dandanes je pomembna sestavina v tekočini za shranjevanje anatomskih in botaničnih preparatov.

Pripravila: Urška Živko

© 2006-2017 FARMEDICA d.o.o. Ljubljana. Vse pravice pridržane. Izvedba Futurmedia.