Enciklopedija rastlin

Zdravilna pasijonka


Zdravilna pasijonka (Passiflora incarnata) iz družine pasijonkovk

Zdravilna pasijonka ali latinsko Passiflora incarnata spada v družino pasijonkovk. Trpežna plezalka ima zelo razprostrte korenine. Iz korenike in korenin rastejo številna zelena stebla, ki lahko dosežejo do 10 m v višino. Listi so po spodnji strani fino dlakavi. Na listni ploskvi so grbaste ekstrafloralne nektarske žleze. Iz listnih pazduh raste po en cvet na dolgem peclju. Značilen cvet ima premer okoli 8 cm. Ima izmenično razvrščenih pet čvrstih čašnih listov, ki so zunaj zeleni, znotraj pa beli, in pet belih venčnih listov približno enake velikosti. Znotraj venčnih listov je več zvezdasto razporejenih vencev iz finih nitk, ki so obarvani znotraj belo, zunaj vijolično, in zapirajo majhnemu mrčesu pot do nektarja. Prijetno dišeči cvetovi so odprti en, največ dva dneva. Iz plodovnice dozori jeseni jajčasta, rumeno zelenkasta do bledo oranžna jagoda. Užitni, vendar plehki, okoli 6 cm veliki plodovi so polni gubastih semen, obdanih s sladkim pulpastim mesom. Rastlina cveti od julija do septembra.

Slovenska ljudska imena, ki se uporabljajo, so tudi: mučenica, trpljenka.

Vsebuje alkaloide harmin, harmol in pasiflorin (harman), cianogen glikozid, flavonoide, fitosterole, čreslovine. V plodovih pa najdemo citronsko in jabolčno kislino, amilopektin, flavonoide, maščobno olje in vitamin C. Učinek nastane zaradi družnega delovanja raznih spojin, kajti same zase nimajo pomembnega učinka.

Južnoameriški Indijanci so pasijonko dobro poznali kot zdravilno rastlino. Pogosto so jo uporabljali tudi v brazilski ljudski medicini. Španski zdravnik Monardes jo je odkril leta 1569 v Peruju. Štirideset let kasneje so jo prinesli v Evropo kot okrasno rastlino, kajti že mnogo prej, preden je dobila pasijonka mesto med evropskimi zdravilnimi rastlinami, so botanike očarali cvetovi te plezalke. Jezuit Ferrari, ki je 1633 objavil svoje delo „De florum cultura“, je videl v njej vse mučeniške instrumente pasijona. Trikrpasti listi simbolizirajo sulico, vitice biče, trije pestiči žeblje za križanje, brazde v kis namočeno gobo, nitni venci trnasto krono, pet prašnikov pet ran in plodnica na peclju (androginofor) kelih ali – po drugi razlagi – kol, na katerega so privezali Kristusa med bičanjem. Jezuiti so dali pasijonki tudi njeno latinsko ime. Sestavljeno je iz passio, „trpljenje“, flos, „cvetica“ in incarnata, kar pomeni „kar postane meso“.

Uporablja se pri tesnobi, nemiru, nespečnosti, živčnem utripanju srca, padavici, duševnih boleznih, težavah v meni, za odvajanje od morfija, alkohola in kajenja. Zunanje pa jo lahko uporabimo kot antiflogistik pri kožnih vnetjih, hemeroidih, ranicah in mozoljih.

Ali ste vedeli…

  • da doslej v literaturi ni opisanih interakcij s pasijonko, po nekaterih podatkih pa bi lahko prišlo do interakcij z inhibitorji MAO, etanolom in antihistaminiki?
  • da se vrsta Passiflora edulis uporablja v kulinariki? Pravimo ji tudi marakuja. Enostavno se razpolovi in izdolbe z žlico ali vmeša v sadne sokove ali jogurte.
  • da učinek izvlečka iz pasijonke nastane zaradi družnega delovanja raznih spojin, kajti same zase nimajo pomembnega učinka? Harmanovi alkaloidi zvečine delujejo celo nasprotno, ker spodbudijo osrednji živčni sistem.

© 2006-2017 FARMEDICA d.o.o. Ljubljana. Vse pravice pridržane. Izvedba Futurmedia.