Koristni članki

Vloga žleze ščitnice


Žleza ščitnica igra pomembno vlogo pri uravnavanju stresa in številnih drugih funkcijah v telesu. Ščitnica je majhna žleza v vratu pod sapnikom, ki spada v skupino žlez z notranjim izločanjem. Ščitnični hormoni se morajo izločati ravno v pravem razmerju, da je v organizmu vzpostavljeno ravnovesje.

Porušeno ravnovesje se hitro pokaže z različnimi znaki oziroma težavami. Ščitnica lahko deluje preveč ali premalo. Če deluje preveč, temu pravimo hipertiroidizem, če deluje premalo, pa hipotiroidizem. V kakšnem stanju je vaša ščitnica, se določi na podlagi laboratorijskega izvida, ki ga pregleda in interpretira endokrinolog, specialist, ki se ukvarja z boleznimi ščitnice.

Ščitnica izloča dva hormona: trijodotironin (T3) in tiroksin (T4). Hormoni potujejo po telesu in prenašajo informacije in signale, ki kontrolirajo delovanje in dejavnost celic. Vplivajo skoraj na vsa tkiva (mišice, kosti, možgane, srce, prebavila) in pospešujejo presnovo maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin. Ščitnica proizvaja in izloča T4, ki gre v jetra, kjer se spremeni v T3. T4 ne izvaja večine nalog ščitničnega hormona, saj ima predvsem funkcijo shranjevanja. Vse težave, povezane s pomanjkanjem T3, botrujejo simptomom pomanjkljivega delovanja ščitnice.

Za pomanjkljivo delovanje ščitnice je značilno upočasnjeno dogajanje v telesu: pridobivanje telesne mase, suha koža, težave z nohti, nizka telesna temperatura, večja občutljivost za mraz,  lenobnost ali apatičnost, depresija, zaprtje, težave s spominom, povišana vednost holesterola in trigliceridov v krvi. Pri ženskah se lahko pojavijo tudi krvni strdki med menstruacijo in izguba las.

Prekomerno delovanje ščitnice se najpogosteje pojavi pri ženskah med 20. in 50. letom in se kaže s pospešenim presnovnim dogajanjem v telesu (z občutkom šibkosti mišic ali tresenjem rok, močnim in hitrim bitjem srca, pojavijo se lahko težave z vidom, hujšanje kljub velikemu apetitu, težave pri premagovanju naporov, prekomerno potenje, nespečnost, diareja in neredne menstruacije pri ženskah).

Najpogostejši vzrok hipotiroidizma je vnetje ščitnice (tiroiditis). Najpogostejša oblika je avtoimunsko vnetje ščitnice, imenovano Hashimotojev tiroiditis. Takrat telo tvori protitelesa, ki poškodujejo ščitnico. Vzrokov za prekomerno delovanje ščitnice (hipertiroidizem) je več. Najpogostejši vzrok je avtoimuno obolenje ščitnice, kjer imunski sistem tvori protitelesa, ki napadejo ščitnico, ta pa posledično proizvaja več hormonov. Lahko je prav tako posledica vnetja ščitnice.

Velikost ščitnice in njeno delovanje nista neposredno povezani. Pogosto odkrijemo povečano ščitnico, ki deluje povsem normalno. Takrat govorimo o evtirotični golši. Najpogostejši vzrok je pomanjkanje joda v prehrani ob genetski nagnjenosti k rasti ščitnice. Golšavost ni povezana s slabšim delovanjem žleze, gre le za prilagoditev na zmanjšano preskrbo z jodom.

Prehrana za pravilno delovanje ščitnice

Izogibajte se rafinirani hrani, sladkorju, vsem živalskim beljakovinam (mlečnim izdelkom, mesu) glutenu, kofeinu in alkoholu. Ne pretiravajte z zeljem, brstičnim ohrovtom, brokolijem in cvetačo, saj lahko onemogočijo dobro pretvorbo T4 v T3 in tako še dodatno oslabijo delovanje žleze ščitnice.

Za proizvodnjo hormonov so potrebne dobre maščobne kisline (EPA in DHA maščobne kisline). Vsebujejo jih ribe, svetlinovo olje, lanena semena, chia, oreški in konopljino olje. Ne pozabite na gibanje na svežem zraku in soncu, saj vitamin D poleg kalcija in magnezija poskrbi za pravilno presnovo, selen pa skrbi za pretvorbo T4 v T3.

Pomoč iz narave

Obe bolezni, hipotiroidizem in hipertiroidizem, zdravimo z zdravili na recept ali kakšno drugo obliko terapije, ki jo določi zdravnik. Zraven pa si lahko seveda pomagamo z zakladi narave.

Jod je ključen element, potreben za sintezo ščitničnih hormonov in za vzdrževanje normalne velikosti žleze. Odrasel človek dnevno potrebuje 150 µg, nosečnice in doječe matere pa 200 µg joda.

Jod se nahaja v ribah (sardele, skuše, losos), vendar pa uživanje teh ni priporočeno v prevelikih količinah, saj lahko vsebujejo težke kovine. Jod se kopiči tudi v rastlinah in sicer v špinači, ohrovtu, koruzi, polnovrednih žitih, jabolkih in hruškah. Največ joda pa je v morskih algah, zato jih priporočajo kot dodatek k prehrani. Lahko jih dodajamo kot začimbo prikuham, solatam in zelenjavnim juham ali pa jih uživamo v obliki tablet. Če smo oboleli za pomanjkanjem joda, se izogibajmo zelju in izdelkom iz soje, ki preprečujejo vnos joda v ščitnico.

Na naši geografski širini ljudje uživamo premalo joda, ker redkeje jemo morske sadeže in ribe. Umetno jodiranje kuhinjske soli nam pomaga, da redkeje zbolimo za golšavostjo.
Predvidevamo, da vrsta zaužitega joda vpliva na to, kako ga telo prenaša. Jod organskega izvora (pridobljen iz rjavih morskih alg, lišajev, vodne kreše, bršljana in morskih rib) naj bi se v primerjavi z anorganskim, kemično čistim kalijevim jodidom (s katerim v veliki večini primerov jodirajo kuhinjsko sol) v telesu lažje presnavljal.
Tablete Kelp so prehransko dopolnilo iz rjavih morskih alg in so bogat vir naravnega joda.

Uporabljamo jih, kadar imamo težave s povečano ščitnico, ki je posledica pomanjkanja joda.

Pripravila Urška Živko



 

© 2006-2017 FARMEDICA d.o.o. Ljubljana. Vse pravice pridržane. Izvedba Futurmedia.